Višja strokovna šola Velenje seminarska naloga pri predmetu

Kazalo

ZAČETKI INTERNETA IN VPELJAVA IP- PROTOKOLOV

Do problemov je prišlo, ko so posamezni rodovi ameriške vojske na svojih javnih razpisih izbrali različne ponudnike za omrežne komunikacijske sisteme. Letalstvo je na svojem natečaju izbralo IBM., Mornarica pa je izbrala UNISYS. Ko pa je prišlo do dejanske situacije, ko je predsednik ukazal, da napadejo Grenado so ameriške sile ugotovile, da njihovi računalniki ne morejo komunicirati med seboj.

Zato so razvili posebne protokole. Eden glavnih je tudi IP- internet protokol. Internet protokol so razvili zato, da so lahko zgradili mrežo mrež danes poznano kot INTERNET. IP komponenta omogoča vodenje povezav od oddelka do tovarniškega sistema, regionalnega omrežja in na koncu koncev do globalnega omrežja (internet). Na bojišču so komunikacijske povezave in omrežja hitro pod udarom in okvarami, zato je obrambno ministrstvo oblikovalo TCP/IP in IP protokole tako, da so robustni in se hitro opomorejo ob mogočih izpadih posameznih telefonskih linij. Dizajn omrežja omogoča konstrukcijo zelo velikih omrežij z zelo malo centralnega upravljanja in usmerjanja. Kljub temu pa, zaradi avtomatičnega popravila izpadlih linij, ki jih omogoča TCP/IP povezava, so lahko omrežni problemi dolgo časa neopaženi in nepopravljeni.

V sredini 90-ih je Internet postal dramatično drugačna mreža kot je bila sprva ustanovljena v zgodnjih 80-ih. Danes je internet vstopil v javno podzavest kot svetovno največja javna podatkovna mreža, podvajajoča se vsakih devet mesecev. To se odraža predvsem v izredni popularnosti WORLD WIDE WEB-a (www), možnosti, ki se vidijo z vidika posla in doseganja strank z virtualnimi trgovinami in nastajanju novih metod in tipov poslovanja. Zelo jasno je, da se bo elektronsko poslovanje in socialna zavednost še kar naprej širilo in stremela po vedno večjemu dostopu do interneta.

ZNAČILNOSTI SVETOVNEGA SPLETA

Internet je medij, ki omogoča različne oblike komunikacije, istočasno pa je neizčrpen in zelo dinamičen vir najrazličnejših informacij. Vse storitve v omrežju vključujejo prenos podatkov in seveda zahtevajo znan izvor in cilj prenosa. Izvor in cilj vključuje vsaj dva računalnika, ki ju mora poznati transportni protokol, poleg njiju pa morajo obstajati tudi načini poimenovanja informacijskih virov, ki se prenašajo in uporabnikov, ki uporabljajo komunikacijske aplikacije.

Z razvojem svetovnega spleta oz. World Wide Web ( www) beležimo intenziven porast strežnikov in dokumentov v omrežju internet. Na strežnikih svetovnega spleta se pojavljajo praktično vse oblike računalniških datotek, prevladujejo pa datoteke, napisane v programskem jeziku Hypertext Markup Language ( HTML) s končnico HTML ali HTM. To so enostavne tekstovne datoteke. HTML nam omogoča, da lahko v enostavne tekstovne datoteke vstavljamo tudi nekatere večpredstavne datoteke, kot so grafike, video ali pa avdio elementi.
HTML je konec osemdesetih let iznašel Tim Berners Lee, uslužbenec Inštituta za oddelčno fiziko v Cernu v Švici. Tekstovne datoteke je označil s posebnimi oznakami; zanje je idejo dobil z uporabo ene izmed verzij tekstovnega editorja Wordstar. Te posebne oznake so omogočile mrežno povezovanje dokumentov na disku računalnika in na različnih strežnikih (ne mrežno, v smislu računalniške mreže, temveč v smislu hierarhije). Protokol prenosa podatkov je imenoval HyperText Transfer Protocol oziroma HTTP.
Leta 1994 je nadebudni študent Marc Andresen v super računalniškem centru v Illinoisu protokol HTTP vizualiziral in tako omogočil vključevanje večpredstavnih dokumentov v datoteke HTML. Prišlo je do že omenjenega razmaha svetovnega spleta in posledično do popolne komercializacije interneta.
Značilnosti svetovnega spleta so:

• 
  Mrežno povezovanje datotek in neposredna dostopnost vseh nivojev s katerekoli točke v omrežju
  
• 
  Vključevanje večpredstavnih dokumentov
  
• 
  Postopen prehod drugih strežnikov (elektronska pošta, File Transfer Protocol, Gopher) v okolje svetovnega spleta.
  

ZAKAJ JE POTREBNO USTREZNO NASLAVLJANJE V OMREŽJU

Naslavljanje pomeni nedvoumno identifikacijo računalnikov, informacijskih virov in oseb v računalniškem omrežju. Pestrost informacij, dostopnih na računalniških omrežjih, je izredna. Namesto izrazov datoteke, zapisi ali dokumenti uporabljamo raje izraz objekti, ki naj zajem vse možne oblike informacij : datoteke s podatki, programe, direktorije…

Poseben problem je časovna in prostorska dinamika objektov v omrežju. Nekateri objekti so trajne vrednosti in avtorji težijo k njihovi trajni dostopnosti, drugi so bolj začasne narave in lahko po določenem času tudi izginejo iz omrežja, tretji spet ostajajo dostopni, vendar se njihova vsebina hitro spreminja. Tudi objekti, ki ostajajo dostopni, se lahko selijo iz direktorija v direktorij, z računalnika na računalnik, ali pa obstajajo v več kopijah na različnih mestih v omrežju. Težave se še poglobijo, če se te kopije razlikujejo, ker so morda rezultat različnih faz v nastajanju dokumenta. Podobne, čeprav manj izrazite, dinamične lastnosti kažejo tudi ostale mrežne entitete, kot so računalniki in osebe, ki komunicirajo.
Obstajati mora nek sistem, ki bo omogočal pregled in dostopnost do računalnikov v omrežju in objektov, dostopnih na njih. Sistem mora biti dovolj elastičen, da lahko sledi dinamičnim lastnostim omrežja. Vsak računalnik, pa naj bo pomemben informacijski strežnik, ali pa osebni računalnik, ki sodeluje v omrežni ponudbi in rabi informacij, mora imeti unikatno ime in obstajati mora mehanizem, ki v tem imenu prepozna lokacijo računalnika in omogoči dostop do njega. Možno število različnih imen računalnikov mora biti torej tudi dovolj veliko, da so možna unikatna imena za ogromno število računalnikov v globalnem omrežju.

Download 0.79 Mb.

Share with your friends: