Paketi in usmerjanje teh paketov
Če se za hip pomudimo in si malce podrobneje oglejmo še komunikacijo v internetu.Za razliko od klasične telefonije, pri kateri si sogovornika na začetku govora prisvojita vod zase, komunicirajo računalniki tako, da podatke zavijejo v paketke in si te paketke izmenjujejo. Vod tako ostaja na voljo tudi drugim računalnikom v omrežju.
Pri našem primeru se bo torej zgodilo naslednje: vsebina ukaza se zavije v paket. V ovojnici paketa so vsi potrebni podatki: med njimi naslov, torej številka IP pošiljatelja, številka prejemnika ter številka vrat na prejemnikovi strani. Naš računalnik tako opremljen paket pošlje v omrežje. Paket morda najprej potuje po telefonskem vodu do našega ponudnika interneta, a prej ali slej pride do specializiranega računalnika, tako imenovanega usmerjevalnika.
Usmerjevalnik hrani v pomnilniku zemljevid omrežja – ne vsega, vendar dovolj, da zna paketke, katerih naslovniki niso iz krajevnega omrežja, posredovati naprej.
Usmerjevalniki počnejo še več kot to. V razvejanem omrežju, kot je internet, lahko paket od pošiljatelja do naslovnika obrede številne poti. Usmerjevalnik si zapomni, kako hitre so bile prejšnje pošiljke, dostavljene po kateri od poti, in izbere najhitrejšo pot.
Naposled paket prispe do naslovnika. Jedro na strežniški strani iz ovojnice razbere pošiljatelja in tudi to, da želi vzpostaviti zvezo s spletnim strežnikom, ter mu posreduje vsebino paketa. Spletni strežnik je program, ki teče v računalniku www.arnes.si. Odgovor spletnega strežnika bo spet razbit na primerno velike dele – kolikor pač gre v paket – in vrne pošiljatelju.
OSNOVNO IP USMERJANJE - basic IP routing
Vzemimo, da imamo majhno TCP/IP mrežo, ki se sestoji iz INTRANET segmenta in treh izhodov-vozlišč. Ip – mrežna številka tega segmenta je 200.1.2. Uporabniške številke – host numbers za uporabnike A, B in C so 1, 2 in 3. To so vse naslovi razreda-C in nam tako dovoljujejo, da imamo 254 vozlišč- končnih naprav, terminalov na tem segmentu mreže. Vsak od teh vozlov ima svoj pripadajoči intranet naslov, ki so ponavadi 6 bitov dolgi. Ponavadi so zapisani v heksadecimalni obliki, ločeno s pomišljaji. (02-FE-87-4A-8C-19 primer)
POŠILJANJE PODATKOV OD A DO C.
Omrežje 200.1.2
Recimo da A prvič želi poslati paket podatkov k C in da pozna njegov IP – naslov. Da bi poslali ta paket po intranetu, bi moral A vedeti tudi C-jev intranet naslov. THE ADDRESS RESOLUTION PROTOCOL (ARP)-protokol za odkrivanje intranet naslovov se uporablja za dinamično odkrivanje teh naslovov.
ARP vsebuje interno tabelo IP naslovov in njim pripadajoče intranet naslove. Ko A poskuša poslati ip-paket k C-ju, takrat ARP pogleda v svoje tabelo za C-jev IP-naslov in tako odkril vhod. ARP bo potem poslal poseben zahtevni paket po mreži, katerega po prejelo vsako končno vozlišče. Če bo imelo neko končno vozlišče-terminal pripadajoči IP-naslov , ki je v našem primeru C, bo le ta vrnil v svojem odgovornem paketu svoj intranet naslov nazaj k A. Takoj ko A prejme ta paket z C-ju pripadajočim intranet naslovom, le ta obnovi svoje tabele z naslovi. S C-jevim intranet naslovom, pa lahko potem pošilja k njemu direktno.
Recimo, da imamo dve ločeni intranet mreži, ki ju med sabo veže C, ki ima vlogo ruterja-usmerjevalnika
00-11-22-33-44-55
00-01-02-03-04-05
Share with your friends: |